Avtobiografija Barbare Pešut ni klasično kronološko delo, ki bi poskusilo zaobjeti življenje ali določeno življenjsko obdobje v linearno, zaključeno celoto, ampak izhaja iz sprotnih trenutkov, v katerih besedilo nastaja. Od tod se avtorica sladostrastno potaplja v spominske epizode, vezane na glasbeno in literarno preteklost ali na ljubezen, na posebne trenutke, preživete v dvoje, a tudi na bolezen, ki vse skupaj preplavlja kot nekakšen protitok, ki pa se mu znova in znova postavi po robu. Ob vsem tem se dotakne različnih življenjskih tem, prikliče odlomek iz svojih kolumn, še raje pa svojo pesem, besedilo pa na koncu zašpili celo z erotično zgodbico, in tako skače »iz svetlega v temno, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, iz 1 : 0 v 0 : 1, in to brez reda«, kot pove sama.

Knjigo preveva svojstven optimizem, življenje vzbrsti povsod, kjer najde vsaj malo humusa, med spoznanji o minevanju in koncu si svoj prostor takoj izbori nov začetek, tehtnica se med trpkostjo in duhovitostjo vedno znova prevesi na stran drugega, kreativnost pa najde svojo pot v še tako nemogoči situaciji, ki jo res omejuje vse bolj napredujoča bolezen multipla skleroza, toda onstran nje obstajajo številne nebrzdane človeške pokrajine. In na koncu, ko potegnemo črto, nas obide, da je Prvi polčas ena sama pretresljiva ubeseditev erosa-tanatosa. Na način, kakršnemu še nismo bili priča.