Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.

V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

V drugem delu knjige se avtorica ukvarja s procesom proti ruskemu beguncu Venjaminu Mihajloviču Svečnikovu, ki je 31. decembra 1921 v begunskem taborišču v Strnišču zaradi ljubosumja z vodovodno cevjo napadel ptujskega zdravnika dr. Ludviga Scheichenbauerja. Zdravnik je zaradi poškodbe glave na kraju dogodka umrl, proti Svečnikovu pa se je pred mariborskim okrožnim sodiščem odvijal sodni proces, ki prav tako razkriva odnose med Rusi v begunskem taborišču in neposrednim okoljem. Avtoričin pristop je izviren tako po načinu obravnave kot po izbrani tematiki, ki niti v slovenskem niti v mednarodnem okviru še ni celovito obdelana.

Avtorica je namreč, podobno kot zgodovinar Giovanni Levi, prepričana, da človekovo zanimanje za preteklost izvira iz potrebe, ki jo porojeva strah; strah pred kaotičnim smetiščem neurejenih in gosto prepletenih dogodkov, iz katerih, če niso razčesani in razvrščeni v pravilna zaporedja, ne moremo brati domnevnih naukov svojih prednikov. Tesnoba, povezana s preteklostjo, ne izvira toliko iz občutka, da se nekateri njeni deli nujno in za vedno izgubljajo, kolikor iz neurejenosti in pestrosti človeškega življenja, ki ga ni mogoče kontrolirati. Ruski diptih je hvalnica temu neulovljivemu bistvu anonimnega človeškega življenja.