To knjigo smo prvič videli v neki knjigarni na Dunaju in pomislili: tole pa nujno. Odtlej je naša, kar najbolj natančno namreč Wienert v njej ujame duha časa: kdo od nas ni že kdaj pomislil_a, da bi vse pustil_a, vse, službo, družbo, kredite in hipoteke za stanovanje, obroke za lizing, položnice za vrtec, najemnine, in samo odšel_la nekam daleč, daleč stran? Pesmi so napisane o tem, da o Zaratustri niti ne govorimo!

In točno to se zgodi v Wienertovem risoromanu Samo mi smo (Es gibt nur uns, 2022). En tip, pujs in koza se odločijo, da imajo dovolj družbe in družbenih razmerij, ter se, opremljeni s hišo, drevesom in trampolinom, dobesedno odžagajo od civilizacije in na svojem otočku odplujejo samooskrbnemu življenju naproti. Kaj pa se zgodi potem? No, saj to. Zato ta knjiga v slovenskem prevodu.

Wienert riše s svinčnikom ter je pri snovanju svojega risoromana kar se da natančen, domala geometrijski. Marsikaj (zavestno) pušča vidno, “slabo poradirano”. S to tehniko dosega kar malo futuristične učinke. Vsekakor namenoma. Gre za izjemno delo, duhovito, trpko, natančno premišljeno in dodelano do detajla.

V Nemčiji je bil ta risoroman za sladokuske_ce razprodan v manj kot letu od izida, v slovenskem prevodu pa je Samo mi smo obenem prva knjiga v novi VVK-preobleki & prva, ki jo je postavil naš novi postavljalec Matič Ačko, uredila pa naša nova urednica Jerica Šemerl Harmel.