Roman Sibilina sodba vas bo popeljal v temačni čas 17. stoletja, ko so ljudje živeli pod senco epidemij, vojn in strahu pred čarovnicami. 

Glavna junakinja Sibila je močan ženski lik, ki se hrabro spopada z izzivi patriarhalnega obdobja, knjiga pa je namenjena vsem »divjim ženskam z volčjo dušo«, ki se ne bojijo biti svobodne in se upirajo družbenim normam.

»Napet zgodovinski roman, ki nas popelje v začetke novega veka na Slovenskem ter nam dinamično prikaže popotniško krajino ljudi na begu pred smrtonosno kugo in biriči v lovu na čarovnice. Potujemo med Dolenjsko in Kranjsko v času, ko je bilo nevarno biti znanj željna ženska.

Glavna junakinja Sibila, ki v sebi nosi strašen greh izdajstva in moškega nasilja, se razvija in raste pred bralcem skupaj s svojo zgodbo. Iz nevedne mladenke se prelevi v izkušeno zdravilko in volčjo žensko, ki hlepi po ljubezni in svobodi. Njena sodba je v božjih rokah in ker je bog ljubezen, jo reši prav ljubezen. Njeno zgodbo v delno arhaičnem jeziku, ki nas popelje v 17. stoletje, zapiše njen sin – učenjak. Pisateljica v zgodbo nevsiljivo vnaša skrbno raziskana zgodovinska dejstva in duh časa, ki nam je znan iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.«
– Tanja Tuma

»Urška Klakočar Zupančič ni le karizmatična političarka, ampak tudi karseda nadarjena pisateljica. Njeno živahno pripovedništvo stavi tako na srce kot na lucidno misel, zgodovinsko ozadje pa predstavlja še kako živo kuliso za literariziran premislek o sedanjosti in poziciji nemirne/ga posameznice/ka, soočenega z večnimi vprašanji našega bivanja. 

Poudarek pisanja Urške Klakočar Zupančič je na usodi močne ženske v patriarhalnem okolju, ki z vidnimi in manj vidnimi prisilami pasivizira žensko energijo in relativizira njen pogled na svet v luči domnevno univerzalnega, v resnici pa moškega dojemanja sveta. 

Čeprav živimo v domnevno razsvetljenih časih, je emancipacija še vedno velikokrat le priročen slogan brez pokritja v realnosti. Tudi zato je roman Urške Klakočar Zupančič pogumno in vznemirjajoče dejanje, ki ne bo ostalo brez odmeva.«
– Mitja Čander