V času razmaha kapitalizma, histerizacije javnih in instrumentalizacije medijskih prostorov je Tomas Tranströmer nekdo, ki stoji nasproti hrupu časa. Njegov ubrani, a obenem nadvse dostopni jezik slehernika vztraja na preciznosti nevidnega, osvetljuje ključne vezi med drobci resničnosti, ki ne bodo nikoli polnile naslovnic časopisov. Njegovih malo več kot dvesto pesmi – tudi tiste najbolj neposredno politične – nas opominja, da smo narejeni iz snovi, ki je snov naših vsakdanjih resničnosti v kompleksnih povezavah. To je poezija, ki prelisiči minevanje z elegantno diskretnostjo in tihotnim glasom modreca. Ne izhaja iz določene točke, rane, gube, preloma, marveč meri na totalnost onstran točkovnega, na premene prostora v času, na poezijo prepleta različnih sfer, na trajanje in pogoje trajanja, na tribut, ki ga trajanje zahteva od nas, bralcev, pajdašev in pričevalcev teh pesemskih mojstrovin. S tem pa Tranströmerjeve pesmi postajajo tisto največ. Niso več namenjene zgolj užitku prisluškovalcev za vrati, marveč zaklenjenim vratom v zidovih v nas samih, kot v prelepi pesmi »Vermeer«: »Jasno nebo se je nagnilo k zidu. / Je kot molitev k praznini. / In praznina obrne svoje obličje k nam / in zašepeta: / ›Nisem prazna, odprta sem.‹«