Slovensko ozemlje je evropsko prometno vozlišče. Prav prek njega je po mnenju geografov – na vsej črti od južne Francije do Carigrada – pot iz sredozemskega bazena čez mogočen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani, najprikladnejša in najkrajša. Na slovenskem ozemlju se namreč Panonska nižina najbolj približa Sredozemlju, najvišji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji približno 30 kilometrov – to so Postojnska oziroma Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata – pa ne presegajo 600 metrov nadmorske višine. Zato je tod tradicionalno tekel promet iz zahodnega Balkana, Panonske nižine, Vzhodnih Alp in Češke proti Sredozemlju in v Italijo, na geoprometni in geopolitični pomen tega prostora pa opozarjata tudi jantarjeva pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom, in mit o Argonavtih – ti naj bi s Črnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, pri Vrhniki naj bi ladjo razstavili, jo prek Krasa prenesli v Jadransko morje in se nato vrnili v Grčijo.

Slovensko ozemlje je bilo torej vedno prehodno območje in zato tudi stičišče različnih kultur, ljudstev, narodov in držav. Tod so se srečevali Kelti in Iliri, konjeniška ljudstva evrazijskih step in barbari evropskega severa in vzhoda; Slovani, Germani, Romani in ugrofinski Madžari, zahodnoevropsko in bizantinsko cesarstvo; tujerodna gibkost in domača vztrajnost. V zadnjih stoletjih smo bili Slovenci državljani treh večnarodnih držav – in vse tri so izginile s političnega zemljevida. Iz pretežno kmečkega ljudstva smo se oblikovali v razvito narodno skupnost, čeprav nas vse od začetka modernega političnega življenja nespravljivo in tragično delijo politične meje in ideologije, strankarske ozkosti in kratkovidne predstave o narodnih koristih.

Vsa omenjena različnost je ta mali prostor zaznamovala in obogatila s posebnostmi, ki so se ohranile v njegovi zgodovini in izročilu. Te neprecenljive dediščine bi se morali bolj zavedati, jo negovati in ohranjati za prihodnje rodove. Nobenega razloga ni, da bi se ji odpovedali, je pa nemara prav, da dejstva spoznamo takšna, kot so (bila), in da jih poimenujemo s pravimi imeni.