Vzroki razkolov in (ne)zmožnosti sprave med Slovenci so rdeča nit razmišljanja in dela zakoncev Spomenke in Tineta Hribarja praktično od začetka njune kariere. Oba sta bila med ključnimi strategi slovenskega osamosvajanja in državnosti in se zavedata, da so demokratične pridobitve slovenske pomladi, torej prihodnost slovenske nacionalnosti, v mnogočem odvisne prav od sprave vsakega od nas s slovensko preteklostjo.

Slovenski razkoli, opozarjata, niso zgolj posledica bratomorne vojne v 20. stoletju, začeli so se, ko še niti Slovenci nismo bili: z nasilnim valjhunskim pokristjanjevanjem alpskih Slovanov v 9. stoletju. Nadaljevalo se je s preganjanjem protestantizma v 16. stoletju in vrhunec doseglo s spopadom dveh velikih totalitarizmov med vojno sredi 20. stoletja: klero-katoliškega in boljševističnega (prvi je na vrhuncu spopada prerasel v klero-fašizem, drugi v stalinizem). Prvi je del slovenskega naroda potisnil v valjhunsko oboroženo kolaboracijo z okupatorjem, drugemu delu, narodno-osvobodilnemu, pa naprtil neizbrisni krvavi madež medvojnih, še zlasti pa povojnih likvidacij. A predvsem je v kali zadušil vsako možnost enotnega narodovega odpora okupatorju.

Zaradi nezmožnosti sprave nam danes grozi četrti razkol; ta, opozarjata avtorja, bo posledica državne avtokracije pod okriljem cerkvene teokracije.