Sofija in baletni copatki … je v sklopu Nagrade Kristine Brenkove prejela Posebno nagrado za kakovostno povezovanje umetnostnih zvrsti.
V omotu praznične skrivnosti, ki jo drami dehtenje pravkar pečenih piškotov, vstopimo v mehko in rahlo vzdušje. Deklica Sofija zasliši prelestno glasbo. Dvodobni ritem, ki spominja na ubrano trkanje dežnih kapljic po okenskem steklu, Sofijo presune. Babica ji prišepne, da gre čudesni zvok pripisati plesu Sladkorne vile. Kmalu nato vnučka izve, da je babica nekdaj plesala … Na podstrešju se skriva posebej mameča najdba, babičini baletni copatki. Sofija v trenutku sklene, da bo nekoč tudi sama baletna prvakinja. Kakor v slovitem Hrestaču, ki ga slutimo v podtonu besedilnega tkanja, tedaj ura odbije polnoč. In v tistem deklica zapazi miško z rožnatim trakom, zataknjenim za krempeljček. Dekličino koprnenje je kmalu uslišano; obiskuje baletno šolo in se nikakor ne loči od podarjenih copatkov. Zaupa, da so srečonosni. Zato je njena žalost neizmerna, ko se tik pred velikim nastopom, v katerem bi zablestela kot Sladkorna vila, na copatku strga trak. Še več, poškodovani copatek že v naslednjem hipu izmakne miška. Četudi z babico poiščeta na las podoben par, novi baletni copatki ne zmorejo čudežne moči, kot je bila lastna prejšnjim. Toda na dan velike predstave se ima primeriti še en čudež …
Čarobna skladnost likovne mojstrije in izbrane pripovedne lege nas ogovori s sirenskim zvokom, ki z odmerjenim občutkom za ritem vzhaja v slovesno zvenenje. Slikanica Sofija in baletni copatki se prikloni baletni umetnosti, glasbi in bližini. Pozorni bralec ne bo spregledal QR kode, ki v štirih prizorih prikliče čudovito tajinstven zven znamenitega Plesa Sladkorne vile.
