V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult; naposled v Grškem plašču (De pallio) tudi sam zavrže togo, simbol rimske oblasti in državljanskega dostojanstva, in stopi v javnost v grškem paliju, oblačilu filozofov.
(Quintus Septimius Florens Tertullianus)
latinski krščanski pisec, ok. 155–225
Tertulijan, prvi pomembnejši latinski krščanski pisec, se je rodil v ugledni poganski družini v afriški Kartagini. Njegova kariera je za zgodnjekrščansko kulturo značilna. Začel je kot (poganski) jurist in govornik; ob prestopu v krščanstvo je zamenjal vero, ohranil pa poklic in raznovrstna orožja poganske retorike s podvojeno silo uperil zoper svoje donedavne brate. Mlačnost uradne Cerkve ga je kmalu razočarala. Med letoma 202 in 208 se je pridružil sekti montanistov. Odtlej je kristjanom odrekal pravico do bega pred preganjalci, od njih dosledno terjal pričevanje s krvjo in jim še bolj odločno kot prej prepovedoval poklice, ki so kakorkoli povezani s poganskim kultom; ovdovelim ni dovoljeval ponovne poroke; ženskam je odrekal lišp in od njih zahteval, da si v javnosti zagrinjajo glave.
Tertulijanova besedila so fascinantna zmes moralnega rigorizma in bohotne, skoraj razvratne retorike; ideološkega fanatizma in poetične občutljivosti; dlakocepske pravniške argumentacije in norčavega cinizma. Strastnemu Kartažanu pripisana maksima Credo quia absurdum (»verujem, ker je nesmiselno«) se v resnici glasi: Credibile est, quia ineptum est: »Verjetno je, ker je tako neumno.« S to izjavo vernik Tertulijan izpoveduje neomajno vero v vstajenje, retor Tertulijan pa predmet te vere, skrivnost vseh skrivnosti, mimogrede razvrednoti v retorični paradoks.
