Delo izpodbija v zgodovinopisju razširjeno mnenje, da je bilo stoletje od dunajskega kongresa ( 1815) do izbruha prve svetovne vojne (1914) na Slovenskem čas brez vojaških pretresov večjih razsežnosti.Resda tedaj na njem skoraj ni bilo vojaških operacij, je pa bilo posredno prizadeto, saj so slovenski vojaki sodelovali v vojnah zunaj etničbnega ozemlja, vključno z vojaškimi operacijami na Balkanu, ki so vplivale na iztek t.i. dolgega 19. stoletja. Prisoten je bil pojav, ko je več vojakov umrlo zaradi bolezni, kot pa na bojišču, število civilistov, umrlih zaradi “kolateralne” škode, pa je večkrat presegalo število žrtev med vojaki, tudi v času miru.