»Moj duh ne mara več hoditi po shojenih podplatih.« (Friedrich Nietzsche)

Filozofska pesnitev Tako je govoril Zaratustra, ki velja za temeljno delo kontroverznega nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja, najbolj poveličevanega in hkrati zamolčanega in zaničevanega, dobiva vse od svojega nastanka naprej (1883–1885) številne interpretacije tako na področju glasbe (Richard Strauss) kot v drugih oblikah. Nietzschejev Zaratustra, ki je nastajal v obdobju dveh let na različnih lokacijah med Alpami in Sredozemskim morjem, je odraz filozofovega sunkovitega in ostrega pisanja, zdaj v krajših, zdaj v daljših zamahih in zastranitvah, v katerih je mogoče vreči interpretacijsko matrico dobesedno čez celoten horizont njegove misli. Zaratustra, ki krščansko zapoved po ljubezni do bližnjega »prekrsti« v »ljubezen do nadaljnjega«, je po Nietzscheju nekdo, ki ljudi uči in jih spodbuja h konstantnemu preseganju lastnega sebstva, ki je v razpoznavanju in zasledovanju volje same, moč v kateri je treba najti in prepoznati. Človek je za Nietzscheja vselej prehod: most in ne cilj, vrv nad prepadom, ki na svoji poti išče sopotnike, soustvarjalce, s katerimi bi delil in ustvarjal. Hoteti osvobaja: hoteti je ustvarjati.

»To je torej moja pot, kje je vaša?« Tako je govoril Zaratustra.