Kako je Laibach na začetku osemdesetih premaknil nacijo, partijo in filozofijo. Laibach je bil teatralizacija vseh tistih heterogenih, socialnističnih, retro totalitarnih fragmetov, ki v novi dobi – na začetku osemdesetih, v času “združevanj s sovražnimi nameni”, “notranjih in zunanjih sovražnikov”, “diferenciacij”, etničnih incidentov, političnih procesov, krizologije in megalomanije, ki se je začela s Titovim pogrebom, nadaljevala s prikazovanjem Device Marije v hercegovskem Medžugorju in kočala z zimsko olimpiado v Sarajevu – niso več stali skupaj, vseh tistih fraz, parol in sloganov, ki so vse bolj puščali, vsega tistega kičastega patosa, ki je bil vse manj usklajen, vse tiste navidez monolitne, dogmatične, ireverzibilne retorike, ki je ni bilo več mogoče totalitarizirati in centralizirati in ki je ni bilo več mogoče preleviti v slovenski/jugoslovanski socialistični Gesamtkunstwerk.