Moja tema ni »bistvo« judovstva, krščanstva, islama in podobnega, temveč so to izvori še tudi danes žive kulturne semantike, v okviru katere se odvijata človekovo mišljenje in delovanje.

Moje vprašanje je torej, kaj je s funkcijo teme nasilja v besedilih, v katerih biblijski monoteizem pripoveduje o svojem nastanku in svoji uveljavitvi ter se ju spominja. Ne vprašujem, ali naj ponovim, zakaj se je monoteizem uveljavil na tako nasilen način, temveč zakaj se njegova uveljavitev prikazuje in spominja v jeziku nasilja. Problem, iz katerega izhajam, ni samo nasilje, nasilje kot zgodovinski dogodek, temveč jezik nasilja, prizori množičnih pokolov, kaznovanj, prelivanja krvi, izgonov, uničenj, nasilnega razdiranja mešanih zakonskih zvez in podobno, prizori, s katerimi monoteizem v hebrejski Bibliji pripoveduje zgodbo svojega nastanka in svoje uveljavitve.

Jan Assmann je eden največjih egiptologov in religiologov našega časa. Študiral je egiptologijo, klasično arheologijo in grecistiko na univerzah v Münchnu, Heidelbergu, Parizu in Göttingenu. Od leta 1976 do upokojitve leta 2003 je predaval na univerzi v Heidelbergu in je častni član številnih univerz in združenj po svetu. S svojo ženo Aleido Assmann razvija teorijo kulturnega spomina. Najbolj odmevne pa so njegove raziskave in razprave o monoteističnem ekskluzivizmu, iz katerega izhajata religijsko nasilje in fundamentalizem, o čemer govori v svoji monografiji Totalna religija.

Knjiga je izšla ob podpori Javne agencije za knjigo RS.