Pravimo domnevnega umora, kajti edini trdni dokaz o resničnem vzroku smrti Albina Lucianija, papeža Janeza Pavla I., je skrit nekje na varnem v katakombah pod baziliko svetega Petra v Rimu – pa še to le v primeru, če so njegovi posmrtni ostanki zares še vedno tam. Le z analizo tkiva pokojnega bi bilo mogoče nedvoumno potrditi ali pa za vedno utišati govorice, da je bil zastrupljen. Žal v Vatikanu niso nikoli dovolili obdukcije.

Vseeno so zelo redki, ki še verjamejo, da je umrl naravne smrti. Več je vprašanj in dvomov glede možnih storilcev in njihovih motivov – pa ne zato, ker jih ne bi poznali, ampak, ker jih je preveč, sledi dogajanja tistega usodnega večera v Apostolski palači v Vatikanu, ko je Luciani umrl, pa so bile skrbno zabrisane. Prav mojstrska rekonstrukcija tega večera je tisto, kar daje knjigi Umor v Vatikanu posebno draž.

Ameriški avtor George Lucien Gregoire, ki je imel s pokojnim papežem osebni stik, nima glede smrti Albina Lucianija nobenih dvomov. Šteje ga med voditelje takratne italijanske in svetovne krščanske levice, med katere je sodil tudi nekaj mesecev pred njim umorjeni Aldo Moro. Luciani je prišel na papeški prestol takorekoč po pomoti in že v prvih minutah po izvolitvi pokazal, iz kakšnega testa je. Pravzaprav ga moramo šteti za predhodnika papeškega sloga, ki ga danes veliko bolj uspešno uveljavlja Jorge Bergoglo, papež Frančišek. Sovražil je razkošje, družil se je s svojimi služabniki, napovedoval je reforme cerkvene družinske politike, mnogi so bili prepričani, da načrtuje razprodajo vatikanskega premoženja. Tistega večera, ko je umrl, naj bi imel pri sebi sezname ljudi, ki jih bo treba zamenjati – pomembnih in vplivnih ljudi.

Lucien Gregoire pripisuje umor Albina Lucianija skrajno konservativnim krogom v Cerkvi pod idejnim vodstvom Opusa Dei in ob izvedbeni pomoči ameriške Cie.