Kaj ima za bregom pripovedovalec, ki svojo pripoved prostodušno začne z dogodkom, ki se bo šele zgodil v neki prihodnosti romanesknega sveta, v katerega sploh še nismo uspeli vstopiti? Kaj lahko kot bralci še pričakujemo, če že na pragu tega sveta vemo, da je neizbežno obsojen na katastrofo? Glede na to, da gre za delo Lucije Stepančič, nam z obešenjaštvom, ironijo in sarkazmom ne bo prizaneseno. Pa četudi gre za zgodbo, ki bi lahko bila tragedija nekega zasebnega sveta: Katarina, falirana študentka ekonomije, se malo iz zdolgočasenosti, malo iz maščevanja bivšemu ljubimcu, malo pa iz strahu pred tem, da bi bila sama, spusti v razmerje z Davorjem, ki je, ne da bi za to vedel, HIV-pozitiven. Svet romana V četrtek ob šestih je drugim fikcijskim svetovom Lucije Stepančič podoben vsaj v tem, da gre za še eno »komedijo zmešnjav«, zato je jasno, da se je pot virusa s stikom Katarine in Davorja šele dobro začela.