»Zaslišala sem šumenje iz gozda. Urno sem se obrnila, a videla nisem ničesar. Tudi nisem imela pretirane želje raziskovati, saj vem, kaj se potem zgodi v grozljivkah. Hitro sem se obrnila, da bi se odpravila na trg, ko sem ponovno zaslišala lomljenje vej. Obstala sem na mestu, saj sem na tlakovcih pred seboj zagledala, kako je mojo senco, ki jo je ustvarila luna, prekrila druga, veliko večja. Zgrabila me je panika, vendar se nisem mogla premakniti, saj me noge niso hotele ubogati. S strahom sem gledala obliko sence. Ni bila človeška. Moje dihanje se je pospešilo in komaj sem se držala pokonci. Počasi sem se obrnila in ga zagledala.«