»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.

Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje. Medtem ko je mariborsko Okrožno sodišče v letih 1904–1914 beležilo manj kot deset primerov umorov oz. poskusov umorov v intimnopartnerskih zvezah, je bilo v letih 1915–1929 takih primerov več kot štirideset, prav vsi pa so se zgodili zunaj urbanih središč, torej na podeželju.

Z duševnim zdravjem vojnih veteranov se nova jugoslovanska država ni utegnila sistematično ukvarjati, a se je pojava posttravmatskega sindroma zavedala, saj so bili zločinci na ta račun deležni milejše kazni. Travme se torej niso zdravile, so pa same predstavljale nekakšno sprevrženo »zdravilo« (olajševalno okoliščino). Njihove posledice so poleg nekdanjih vojakov najbolj občutili njihovi najbližji, saj kljub miru težav in sporov niso zmogli reševati na razumen način. Videti je bilo, da se za marsikaterega vojaka vojna sploh ni končala, potem ko je, kot je ugotavljal tudi dr. Jurečko, nekdanji frontni zdravnik, »zbudila najnižje instinkte ljudi«.

Na podlagi kazenskih spisov mariborskega Okrožnega sodišča, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine v trenutku, ko je njihov vsakdan razklal zločin – nasilna smrt ženske kot rezultat zaostritve v intimnopartnerski zvezi. Sicer ločeni primeri so simbolno povezani še po drugi plati: ob nenavadni časovni in geografski bližini jih druži dejstvo, da je v vseh neposredno ali posredno prisoten vojak kmečkega porekla kot anonimni akter prve svetovne vojne. Prva in obenem najobsežnejša tematizacija je pripoved o prepirov polnem zakonu Katarine (Kate) in Karola Živko, ki se je aprila 1920 zaključil z obešenjem žene na kljuko domačih vrat in utopitvijo komaj rojene hčere zakoncev. Naslednja zgodba govori o ljubezenskem trikotniku med zakoncema Antonom in Julijano Bračko ter njeno sestro Jožefo (Pepo) Razborčan, ki je umrla, potem ko ji je svak in prepovedani ljubimec jeseni 1920 prerezal vrat v bližini domače hiše. Štefan Murko se je leta 1920 vrnil iz vojnega ujetništva v Rusiji, od koder se ni oglašal, doma pa ga žena Julijana (Jula) ni bila vesela, saj je medtem zagospodarila na kmetiji in rodila dva otroka domačemu hlapcu. Februarja 1921 je Murko ženo vpričo otrok ustrelil, za kar je bil obsojen na pičla dva meseca zapora. Zadnja zgodba govori o ljubezenski zvezi med Ambrožem Malekom in Marijo Brandsteter, ki se je februarja 1921 zaključila z zadavljenjem visoko nosečega dekleta. Grozljivo, a ne tudi nerazumljivo je spoznanje, da so iznakažena telesa štirih umorjenih žensk odigrala vlogo žrtvenega daru za srečno vrnitev kmečkih skupnosti v urejene odnose po izkušnji kaosa, ki ga je prinesla vojna.