»Kdor nadzoruje nafto, nadzoruje države,« je nekoč izjavil Henry Kissinger, ki je praktično vso svojo politično in diplomatsko spretnost uporabil v službi Rockefellerjevih naftnih interesov v zadnjih štirih desetletjih. Zgodovina to njegovo misel več kot potrjuje. Od začetka dvajsetega stoletja do konca druge svetovne vojne je najpomembnejša naftna nahajališča, transportne poti in trge obvladovalo britansko Združeno kraljestvo, zaton britanskega imperija pa je časovno in vzročno povezan z vstopom nove, še močnejše sile na naftne trge. 

Združene države Amerike, natančneje povedano, naftne družbe iz Rockefellerjevega konglomerata Standard Oil, so po koncu druge svetovne vojne od Britancev bliskovito prevzele glavne niti globalnih naftnih poslov v svoje roke, nato pa so s svojim izjemnim vplivom tako na notranjo kot na mednarodno politiko ameriških vlad dosegle, da je nafta postala nepogrešljiv, življenjski sok sodobne družbe. Naftna industrija je v spregi z avtomobilsko, gumarsko in bančno industrijo spremenila način življenja zahodnih družb, njene vrednote in njene razvojne prioritete. 

Rockefellerjev krog je uspel ameriškim vladam vsiliti povsem nove koncepte »nacionalne varnost«. Naftna industrija je postala nedotakljiva sveta krava. Njeni interesi so odločali o tem, kam se bo usmerjala ameriška diplomacija in vojska. Zaradi njenih interesov so Združene države začele »braniti« svojo nacionalno varnost na oddaljenih puščavskih tleh Bližnjega vzhoda, severne Afrike in centralne Azije. Zaradi njenih interesov so se po razpadu Sovjetske zveze kot požar širile »demokratične« barvne revolucije po državah nekdanjega vzhodnega imperija. Zaradi njenih interesov se požar barvnih revolucij danes širi po celotnem loku Velikega Bližnjega vzhoda, od Maroka, do predverja Pekinga. Ameriški imperij nadzora nad nafto ne izpušča zlahka iz rok. Ko bo nadzora nad nafto konec, bo konec »Ameriškega stoletja«.