Zgodba je zelo značilna za današnjo dobo internetnih komunikacij med ljudmi. Daniel se je z Julianom povezal preko internetne klepetalnice, ne da bi vedel, kdo je v resnici človek, ki ga je povabil k sodelovanju. Takrat in tudi še veliko pozneje, ko je v javnosti že veljal za drugega človeka Wikileaksa, ni nikoli povsem z gotovostjo vedel, s kom se pogovarja in koliko resničnih ljudi iz mesa in krvi se skriva za množico internetnih identitet, kadar so bili skriti v svojem navideznem digitalnem svetu. Zelo počasi je spoznaval resnico o organizacijski in tehnični usposobljenosti Wikileaksa, o tem, da je bila »najnevarnejša spletna stran na svetu« dolgo odvisna od peščice starih računalnikov in enega samega strežnika.

Še veliko bolj problematično je, da je Wikileaks v imenu ideje internetnega robinhoodovstva – množicam razkrivati skrivnostne in nečedne posle globalnih elit – tudi navzven nastopal povsem nepregledno. Nihče ni vedel, kdo je Julian Assange, od kod prihaja, kakšna je njegova preteklost. Ugibali smo, v čigavem imenu razkriva eksplozivne dokumente oziroma kdo stoji za njim. Ljudje, ki so Wikileaksu zaupali in mu pošiljali ukradene dokumente ter nastavljali svojo glavo na tnalo, niso vedeli (niso mogli vedeti), kako, če sploh, je poskrbljeno za njihovo internetno varnost. (In primer nesrečnega ameriškega vojaka Manninga kaže, da je bilo za varnost slabo poskrbljeno.)

In nenazadnje, ko je z medijsko tako odmevnimi objavami ameriških diplomatskih depeš in dokumentov o iranski in iraški vojni prišla svetovna slava ter z njo denar, se je hitro izkazalo, da ima projekt tudi zelo slabotne idejne temelje. V ekipo se je naselilo ljubosumje, nezaupanje, sla po denarju in politični moči, predvsem pa zelo različni pogledi na bodočo usmeritev.

Pred seboj imamo zgodbo o prvih korakih državljanskega »novinarstva«. Reakcije svetovnih elit na Wikileaksove objave vsekakor same po sebi govorijo o rušilnem potencialu internetne demokracije. Vendar pa ta zgodba pripoveduje tudi o njenih omejitvah in pasteh. Na internetu pač ni nič drugače kot v resničnem življenju – vedno na koncu odločajo drobne človeške odlike oziroma slabosti.