Februarja 2014, malo pred petindevetdesetim rojstnim dnevom, se je izteklo dolgo in zanimivo življenje enega velikih Slovencev prejšnjega stoletja, klaretinskega patra Ivana Tomažiča. Čeprav knjiga odstira njegovo razgibano življenjsko zgodbo, ta ni v osredju. Njena osrednja tema je namreč dunajski visokošolski oz. študentski dom Korotan, ki si ga je p. Tomažič zamislil kot trajno podporo koroškim in drugim slovenskim študentom na Dunaju in ga je ob podpori mnogih tudi zgradil. Dal ga je v last celovški Mohorjevi družbi, ki naj bi, kot je bilo zapisano v pogodbi med njim in Mohorjevo, zagotovila izpolnitev poslanstva, ki ga je določil ustanovitelj p. Ivan Tomažič.

Dvajset let (od 1966 do 1986) je bil Korotan pod Tomažičevim vodstvom slovenska ustanova, ki je pod svojo streho sprejemala tako študente kot slovenske intelektualce različnih nazorov. Nato ga je pater predal v upravljanje Mohorjanom, ki so ga v pretežni meri spremenili v hotel. V pozni jeseni življenja je Tomažič v želji, da zaščiti prvotni namen doma, bojeval skoraj epski medijski boj s celovško Mohorjevo družbo in bil zato, takrat že skoraj oglušel, pahnjen v sodni proces na avstrijskem sodišču.

Z zgodbo p. Ivana Tomažiča in Korotana se je avtorica seznanila od blizu, v neposrednih srečanjih in pogovorih z njenimi glavnimi akterji in na osnovi pisnih dokumentov. Knjiga govori o neodgovornem ravnanju s prejeto dediščino, nepremišljeni prevladi finančnih apetitov in premislekov in pomanjkanju posluha za potrebe znanosti in izobraževanja v prostoru, v katerem živimo.