Zbrano pesniško delo Milana Jesiha prinaša »v enem kosu« žlahtno podobo avtorja, ki se izmuzljivo izmika definicijam, ker se iz zbirke v zbirko razvija in prečiščuje, spreminja glas in na tak ali drugačen način obvladuje jezik. Večno vprašanje, »kdo piše te pesmi«, ki vseskozi spremlja Jesihovo poezijo, bo tudi tokrat ostalo brez odgovora, saj je vpogled v celovitost njegovega poetičnega dela dodatna stimulacija k misli, da je pesnik služabnik jezika in njegovih neštetih možnosti. Seveda – ne brez večnih tem ljubezni, smrti in bivanja, postavljenih nekje med smrtno resnim in smrtno ironičnim …