Pesnitev, ki obsega dobrih štiristo elegičnih distihov, je Ovidij napisal kot nekakšno nadaljevanje Umetnosti ljubezni. Namenjena je pesnikovim učencem, ki so se po branju njegovih nasvetov preveč zapletli v ljubezenske mreže in potrebujejo pomoč, da prebolijo nesrečno ali preženejo neželeno ljubezen.
Knjiga je dvojezična, v latinščini in v slovenskem prevodu, izčrpne opombe in slovarček lastnih imen pa bodo dobrodošel pripomoček tistim, ki v branju Ovidijevih verzov ne iščejo le sprostitve, temveč tudi znanje.
Publij Ovidij Nazon
(Publius Ovidius Naso)
rimski pesnik, 43 pr. n. št.–17 n. št.
Publij Ovidij Nazon, eden najslovitejših rimskih pesnikov, se je rodil v premožni viteški družini v Sulmoni pod Apenini. Po končanem šolanju v Rimu je študij nadaljeval v Atenah, nato pa še v Mali Aziji, Egiptu in na Siciliji. Po vrnitvi v Rim je sicer nekaj časa prebil v dveh manj pomembnih državnih službah, nato pa se je pod vplivom rimskega izobraženca in literarnega mecena Mesale dokončno posvetil pesniškemu ustvarjanju. V svetovno literarno zgodovino se je zapisal tako s svojo poezijo kot s svojo pretresljivo usodo. Cesar Avgust ga je namreč zaradi njegovih radoživih in sladostrastnih ljubezenskih pesnitev (carmen) in še nekega nepojasnjenega prekrška (error) na vrhuncu njegove slave izgnal iz Rima v zakotne Tome ob Črnem morju. Tam je pesnik sicer dokončal svoje največje delo Metamorfoze, vendar je shiral in umrl, ne da bi se še kdaj vrnil v razkošje rimske prestolnice.
