V tem klasičnem delu Zen v umetnosti lokostrelstva filozof Eugen Herrigel izjemno iskreno pripoveduje o tem, kako ga je japonski mojster korak za korakom uvedel v veliki nauk o lokostrelstvu in poučil o zenu.
Sprva ga je zmedlo, kar se je učil – da mora umetnost postati naravna, da se mora lokostrelec naučiti, kako naj meri vase –, postopoma pa je bežno ugledal globino modrosti, skrito v teh protislovjih. Medtem ko se številni zahodnjaški pisci poslužujejo cenenih sloganov, so Herriglova težko pridobljena spoznanja njegova lastna odkritja.
Ta prelepa knjiga je izjemno jasen uvod v eno najbolj pretanjenih vzhodnjaških duhovnih izročil.
Med najizrazitejšimi posebnostmi, ki jih opažamo pri lokostrelstvu in drugih umetnostih, razširjenih v deželah Daljnega vzhoda, je tudi ta, da niso namenjene le uporabi in estetskim užitkom, marveč bolj urjenju uma, pravzaprav temu, da ga povežejo z višjo resničnostjo.
Lokostrelstva torej ne gojimo le zaradi ciljanja v tarčo, mečevalec ne vihti meča le zato, da bi premagal nasprotnika, plesalec ne pleše le zato, da bi izvajal ritmične gibe. Najprej je treba um uglasiti z nezavednim.
»Zen je vsakdanji um«, kot ga je proglasil Baso (umrl l. 788); ta »vsakdanji um« ni nič drugega kot »spati, ko si utrujen, jesti, ko si lačen«.
Brž ko premišljujemo, preudarjamo ali pojmujemo, se izvirno nezavedno izgubi in vmeša se misel. Nič več ne jemo, medtem ko jemo, nič več ne spimo, medtem ko spimo.
Človek je misleči trst, toda svoja največja dela opravi tedaj, ko ne preračunava in ne misli. Po dolgih letih urjenja v umetnosti samopozabljanja je treba obnoviti »otroškost«. Ko je obnovljena, človek misli, pa vendar ne misli.
