V letih, ko se je o slovenski samostojnosti in demokraciji komaj kdo upal spregovoriti, je v Trstu Franc Jeza objavljal svoja premišljevanja, ki so danes videti ne samo preroška, ampak tudi lucidna analiza nevzdržnega položaja Slovencev v jugoslovanski diktaturi. Zato Boris Pahor v uvodu k tej knjigi zapiše, da ob njenem izidu čuti zadoščenje: »Zadoščenje v prvi vrsti, ker bo končno slovenska kulturna javnost mogla spoznati delo človeka, ki bi po pravici moral biti pričujoč v slovenski zavesti že na dan plebiscita za samostojno državo.« Franc Jeza je pred vojno pripadal Kocbekovim krščanskim socialistom, ob začetku vojne se je skupaj z njimi pridružil Osvobodilni fronti, kar ga je najprej stalo italijanske internacije, po vrnitvi v Slovenijo pa nov, tokrat nemški zapor, od koder so ga odvedli v Dachau. Po koncu vojne se je zaposlil kot časnikar pri dnevniku Slovenski poročevalec, dve leti zatem pa se je odločil za tajni pobeg na Zahod. Ustalil se je v Trstu, kjer se je posvetil literarnemu delu in publicistiki, s katero je analiziral jugoslovansko in slovensko resničnost. Redko kdo drug je tako jasno in argumentirano govoril o nujnosti, da se Slovenija vzpostavi kot neodvisna in demokratična država. Njegovi članki so se mnogim zdeli nerealne sanje, a sedem let po njegovi smrti so se te sanje uresničile.